Lahkotnih bosih nog po peščeni obali hitim
in z blagim maestralom ritem uloviti želim.
Med prsti na nogah mi droben pesek polzi,
rahla poletna tkanina, ki v vetru plapola,
nežno ovija moje telo, ki v pričakovanju
najinega snidenja rahlo drgeta.
Utripajoči žar svetilnika pred menoj
je moj vodnik,
ki popeljal me do kraja,
kjer sva pred leti se spoznala
in kjer naj bi danes ponovno se sestala.
Obdaja me vonj borovcev, cipres in oljčnih
dreves,
kar vse v meni prebuja silno željo,
da se ti predam ta trenutek, znova in znova,
spet in spet.
In že uzrem tvojo silhueto v temi,
ki zgolj nepremično stoji, dokler me ne zagleda
- se zatem naglo obrne in se v penečih valovih -
razbijajočih se ob čeri - izgubi.
Luč na svetilniku ugasne,
okrog mene je le še gola tema.
Sama sem, obdana s šepetom morja,
veter pa, ki od morja pihlja,
nosi s seboj krike ranjenega galeba.
Zmedena odprem oči.
Bile so le sanje ...
Ničesar več ni,
po moji sobi se širi le vonj
hladne jesenske noči ...