Dođe bez prologa i velikih reči.
Sedneš, opevaš zid, popiješ na račun kuće.
To, samo i malo udara snažno,
baci te preko utvrđenog praga.
Ispod je cvet.
Njegova boja dlan ispeče.
Ti modriš na račun kuće.
Pa mrljaš svetlo i grebeš tamu
kao da želiš da te nađu.
Dođe, sve smelije vuče
pod neki tuđi, zaleđen prozor
i gura, gura u istu priču:
Zaboravio si nešto važno!
-Našao sam ono drugo.
Možeš li da mi vratiš mape?
-Čuješ li šta kažu ruke?
A onda Bogovi popadaju
i kažu sve što ne smeš znati.
To ode kad za kožu sraste,
polulud psuješ na račun kuće.
Zgrčeni demon u oknu čučne
i staklo prsne:
To ode da se vrati.
Približevanje in udomačevanje hiše in vsega, kar sodi zraven, je lahko blagoslov ali prekletstvo ... usojenost, ki ji ni mogoče uteči - čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: julijanabalaban
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!