
Slišim kako drevesa mi lajajo
V ušesih me skeli
In slišim vse
Moje oči so kot fotoaparat
Vak trenutek je večen
Tako nedoumljivo dolg
Da ko naslednji pride sem že preutrujen
Da bi ga videl
In mini
Preko mene
In meni ostane
Živeti
Iz kar je že
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: undi
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!