Zbudi me rosa,
trd se dvignem na noge,
navje je blizu.
V veži slovesa
ude greje toplina,
vonj cvetja in sveč.
Spokojen nasmeh
na vošćenem obrazu
obeta nov dan.
pride mi na misel ... brezdomec pri brezdomcu
lp
* od 20. leta, do 23 v sedemdesetih, sem bil brez strehe nad glavo. Izkušnja, ki mi je dala odgovor "kdo sem in kaj naj bi počel na tem svetu."
Odlično tole, Svit.
Pomembno je "najti se" in potem to najdbo negovati.
Lp,Marija
Bogastvo tvojega telesa
je nevidnost tvoje duše
ki v besedi tvojo čudovitost
nam igraje spet in spet prikaže.
Lp Tomi
Opomnik nam vsem in budnica spominov ... smehljaj na obrazu pokojnika mi je soočenje s smrtjo napravil sprejemljivo ... zelo dobro, odlično :)) Pozdravček v šojin gozd;)
Poslano:
08. 11. 2019 ob 12:52
Spremenjeno:
08. 11. 2019 ob 12:54
* hvala, platanas,
to, da sem tisto obdobje spal zunaj, ne da bi imel spalno vrečo, se neheno obračal na bok in si ščitil telo je bila jogijska vaja, ki sem se jo zavedel mnogo pozneje, to da sem se ob svitanjih premražen hodil gret v mrliške vežice, pa je nasprotje, ki presega razumne meje..
pozdrav iz šojine hoste. **
urednica
Poslano:
10. 11. 2019 ob 09:34
Spremenjeno:
10. 11. 2019 ob 09:35
Ganljivo je tudi spoznanje, da brezdomci najdejo nekaj topline (le) v mrliški vežici ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Svit
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!