Noč.
Tiha in temačna starka,
črno, z zvezdami posuto je nebo
oblačno.

Ni luči.
Luna sveti s svojim
črnim sijem na zemljo
ki odgovarja ji nazaj
s svetlobo
ničesar.

In v skriti sobi šum.
Temno, težko mi srce objame
Z ranami mi brez trpljenja celi
stare brazgotine krvaveče.

V topel, svetel me objem zajame
Svetel in pekoč, ki žge mi
črke nove, nepoznane.

Nepoznane?
Črke novega imena tiska vanj.
Ledeno vroči ogenj
zelen od bolečine
riše nove težke mi spomine
nanj.

Ponovil spet staro bo balado
nežno, tiho z gromkim krikom
jo končal bo,
z novim koncem
prejšnjemu enakim.

In konec takšen kakor prej
spet zbudil mi bo nov začetek.
Isti ogenj risal
drugo bo ime ...

Dainne