Ali imaš pogum,
sprehoditi svoje srce po megli
izgubljenih ponedeljkov
in torkov
in petkov
in nerojenih otrok,
ki bi se morali ob večerih
hihitati pod tvojo mizo? 

Ali znaš poleteti čisto na vrh
svojih zgrešenih upov
in stoje na eni nogi
izvajati lastovko,
ki se vrača domov
v isto blatno gnezdo,
h grobu svojega očeta
in matere in bratov in sester
in sebe?

Se priklanjaš pred vzhajajočo zavestjo
ali le v tišini klečiš,
ko ti skozi telo
pronicajo njeni sokovi?
Vsak tvoj dih 
preiskuje možnost,
da se je nalezel večnega,
okoli tebe še vedno traja
mehki ples semen
iz morja regratovih lučk.

poetesa