Dež pada, na nebu koprena siva,
kaplja se za kapljo proti zemlji zliva,
uprizarjajo svoj igrivi ples,
kot bi rekle - zdaj gre zares.

Kapelj ples človeku svobodo ponazarja,
ko pa s padcem se na tla konča,
na minljivost življenja opozarja,
ta ples plešemo mi, od zibelke do grobarja.

Mokre kaplje nagajivo se smejijo,
ko z neba na rodno zemljo dol hitijo,
da njihov padec ne bi bil zaman,
rastlinam življenje dati si želijo.

Kot dežne kaplje tudi mi hitimo,
kaj dobrega ustvariti, vedno si želimo,
nekomu nekaj prej, nekomu kasneje,
stara znanka sreča se nasmeje.

Dež pa še kar pada, v čarobnem prizoru uživam,
srečen, da tukaj, zdaj, lahko v svetu bivam,
pot skozi divjino, skozi moč narave mirno poteka,
ena kaplja, en kanček sreče, za vsakega človeka.

WOLF