Spominjam se, bilo je v tistih dneh,
ko se po parkih osipava listje.
Poljubljala sva se kar tam, na tleh,
prilezli so iz zemlje črvi, gliste,
ko je nenadoma, sredi predigre,
v grmovju "kao" slišala nek smeh...
»Nekdo naju ima tu na očeh!,«
mi siknila je s strašnim glasom hidre.
Odločen, da ga počim po zobeh
sem, ves razkačen, stekel na bodice
grmovju, ki je raslo ob poteh.
Nikogar ni bilo, a moje lice
je krvavelo kot preluknjan meh!
Popadel jo je blazni smeh norice ...
Predlagam majhno spremembo 2. verza zaradi rime s 4.,
za zaključek pa, glede na to (da nekdo mora biti kriv in, da gre lahko tudi brez bušk), malo bolj romantičen zaključek.
Spominjam se, bilo je v tistih dneh,
ko jesen osipala je liste.Zdaj vem, za vse bile so krive ptice.
Poslano:
29. 10. 2019 ob 11:00
Spremenjeno:
29. 10. 2019 ob 11:01
aha, vesel sem tvojega komentarja, triglav, vendarle nek zadržek: če naj bi bila izboljšana rima v prvi kitici, zakaj ni še v drugi, predigre- hidre ni popolna rima, kot lahko zdaj opaziš, ravno ta moja nepopolna rima v prvi kitici dovoljuje da je nepopolna še v drugi,
lp
poleg tega bi še dodal, da mi je precej všeč tvoj predlog za konec soneta in morda ga bom uporabil, je pa res da je naslov soneta groba romanca, in najhbrž se bo kdo strinjal z mano, da je trenutni konec precej grob
ja v drugi kitici mi pa ne pade nič na pamet
to je problem!!! haha
evo zdaj sem spremenil zadnji verz. Ni treba sploh spreminjat ne v prvi ne v drugi kitici, takšen sonet kot je ta mora imeti fajn zaključek in je problem rešen
JJa, tako, meni prejšni zaključek ni bil jasen ( razen grobosti same ...) zdaj je preprost in kul
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!