Bila sva tam
Globoko upognjeno temno nebo
in na njem nešteto božjih peg,
ki osvetljujejo planet,
medtem ko izdihuje lunin krajec.
Z gnijočim listjem posejana pot
in belo ivje kot posip,
ki se leskeče v nedrjih noči.
Trohneči les postarane klopi,
ki gleda na gladino jezera
in nemo opazuje .
Sedem
in prisluhnem.
Marsikaj je videla,
mnogo doživela.
Zardela v žeblje od spominov
mi prišepne ...
božje pege, nedrja noči, postarana klop, rdenje žebljev ... <3
ja, tudi jaz sem bila nekje tam in pesem me je zvlekla nazaj
lepa
lepa
človek se kar izgubi v vsej tej globini ...
in spominih, ki sem in tja tudi zardijo,
in to je neizpodbitno dejstvo da:
"Bila sva tam"
Lepa
lpM
Irena in Marija, včasih se je lepo izgubiti v spominih')... Hvala za dotik
Tudi mene se je dotaknila. Morda le zadnji verz (bi ga odstranila, bi ga povezala z naslovom?), premisli,
lp, Ana
Morda samo brez Spominja se še... Sem že sama prej razmišljala, da imam dvakrat spomin...? To bi mi bilo smiselno in povsem dovolj, v povezavi z naslovom pa sem itak mislila... Kaj meniš?
Pesem o pokrajini in stvareh, ki oživijo spomine ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: platanas
- 25. 10. 2019 ob 12:04
- Prebrano 864 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 220.7