Ne bo je nazaj. Nikoli.
Sam Bog ve, kje je in s kom.
Mar vidi zlomljena srca in solze?
Joče? Ve, da prezgodaj je odšla?
Koliko sebe je pustila tu?
V gosti jesenski megli,
v drobni rosni kapljici,
v pesmi ptic, šumenju vetra,
v sončnem žarku?
Ve, da se ona iskri
na vsaki snežinki snežne odeje?
Ve, da jo še tiho čaka,
z glavo med dlanmi,
medtem, ko plamen sveče dogoreva?
Vsak dan, vsako jutro, minuto,
vso dolgo, hladno noč?

alineja