Govoriš sam sebi, da je lepo da si direkten in da moreš biti iskren, sploh do samega sebe,
vendar ko pa spregovoriš, padejo kritike in ker smo ljudje, kakršni pač smo, se pogreznemo v lupino, kakor en polžek se skrije v svoj domek, kjer je varno.

Živimo v svetu kjer je polno laži, kjer je zahrbtnost tvoj naslednji prijatelj in kjer je skok čez plot tvoj najnovejši šport.
A čemu vse to sprejemamo? Zakaj pravimo, da je to vse v redu?

Ker nam sama družba govori, da to je pravilni način življenja.
Da to je kakor se more delati in popolnoma nič drugače.
Sam se bojiš skoka v neznano, a obsojaš človeka, ki si upa tvegati?

Življenje je kratko, zna biti slano a zna biti sladko.
Vendar vedi le to, da če ne boš tvegal in poskusil nekaj novega, nekaj kar družba popolnoma ne sprejme, boš še danes in jutri, ter do konca življenja živel v laži in senci drugih.

P.S.: Pa me naj obsoja kdor želi, sem odprta za kritike in pohvale. 
Hej to je življenje :)