saj saj

nihče ni otok

a tudi

nihče ni kot kdo drug

Ja. V globini je samo ocean, si je pa lepo domišljati ostalo.

Lahko noč, Igorj.

Pesem z zahtevno strukturo (vsi ti dialogi) potrebuje več vejic in uporabila bi tudi dvopičja pred dobesednim govorom (druga možnost pa bi bila, da je povsem brez ločil) ... jaz bi jih umestila tako:

Če veš, kaj mislim.

In na koncu je rekel: nič prispodob,

nič je tako kot karkoli drugega,

čeprav je še prej rekel, ugibam, 

da je trava otrok, to je vse,

kar moraš danes prinesti s seboj.

Nič prispodob, je rekel,

nato si je sposodil besede poeta,

to in moje srce in vsa polja

in vsi travniki so široki.

Sposodil si je besede poeta,

nato rekel: s sušo tla osamijo,

čeprav je rekel:

prispodobe ne sodijo sem,

če veš, kaj mislim. 

S sušo tla osamijo, je rekel,

to je bilo, preden sem ugotovila:

nič prispodob, 

voda se v telesu premika

in ribe plavajo v njej.

Sprejmi, je rekel: nič prispodob,

nihče ni kot kdo drug, 

rekla sem: prosim, rekel je: hvala,

torej, na koncu ni rekel nič,

čeprav bi lahko rekel: ocean.

Ana, najlepša hvala za trud. Želela sem pustiti ločila in ja, nisem bila prepričana, da je vsaj v približku pravilnosti. Imam občutek, da bi jo bilo brez ločil težko brati.

No, še enkrat hvala.

Popravila sem na predlagano.

Lp

T.

Pesem se plete kot dialog med njo in njim, replike, med katerimi so tudi notranji monologi prvoosebne pripovedovalke ... zračana pesem, ki veliko pove o odnosu in tem, kako malo naredijo besede za empatijo - čestitke,

Ana