Moj oklep se kreše navznoter.

Mojemu hrčku nastavljaš

pasti na vrtečem kolesu,

ki ga potem prilepljenega na steno

ciklično premetava po orbiti.

Pravim: zadihaj, da sploh lahko pridem zraven.

Zagrabi me naprej: topljenje sredice,

topljenje gum na asfaltu. Z vsakim metrom

na isti razdalji, a znotraj gotovejši.

Ujeta v mreži, ki ni nikogaršnja,

še najmanj pa najina,

se prerazporejava do onemoglosti.

Goriva na pretek. Ni krize.

Vse se podaljšuje in ne veva več,

kaj se je zgodilo prej in potem –

v dobi, ko vse traja dolgo,

se lahko zbudimo le še v sanje.

Juš Škraban