Tlim v vzporedju, moram v vmesje.
ko shladi se, zagorim.
Tečem, tečem, ravnovesje
z zrakom krpam, slo ledím.

Gledam vrbi v mokro dušo,
tipam vodo, čutim zrak.
Božam kožo, praskam rušo ...
Skok naprej, a padem vznak.

Rišem žarke, zlomim kredo
in ko šepetam, kričim.
Iščem red, pridelam zmedo.
Majhna sanjam, budna spim.

Ni pogovor, je pogodba.
Grizem verze, nimam rim.
Hočem pesem, zraste zgodba,
vlečem jo, pa popustim.

Pozno je, a še prerano
za korajžo. Zamižim.
Ko si tukaj, bodi z mano,
da občutka ne izgubim.

Lidija Brezavšček - kočijaž