Zvonec je pozno popoldan naznanil
tvoj prihod.
Kar nekako naveličano je zatulil
s hodnika: Spet je tu...
Odprla si vrata
in z nasmehom povedala vse.
Tvoja dlan objema,
kot sive jesenske meglice hladna jutra.
Copat zate mi je zmanjkalo.
Rad poslušam bosa stopala,
kako iščejo korake
do stojala za plašče.
S še vedno pripetim nasmehom odložiš
pelerino mrzlega tržiškega vetra.
'Dež pada zunaj' rečeš
in najdeš moje ustnice v odgovor.
Hladna si.
Pozdravljeno, dekle.
Pozabim na večer
in svet se priročno zapakira v trenutek.
Lahko je biti bogat s teboj.
Polne žepe te imam
in med samo najinim plesom
kovanci tebe razigrano žvenketajo.
Veš, življenje se ne začne,
ko zvonec naveličano zatuli,
in ne konča,
ko tvoja dlan v odhajanju potegne kljuko,
a barve so bolj živahne.
In papagaj v dnevni sobi,
misleč da se ga ne vidi,
pleše step.
Sonce skozi zaslon zavese razprši
svoj žarek po hodniku
in položi dlani nate.
Tja, kamor še jaz ne upam
brez tvojega dovoljenja.
Njegovi prsti zasedejo
moje prestole tvoje bluze.
Dovolim mu.
Zvečer bo odjadral
in takrat zamenjam njegovo mesto.
Si lahko še bolj resnična?
Še bolj prava?
Še bolj zame?
Vem, da ne sanjam
in zato je še toliko lepše.
Ljubim te.
Samo to.
Samo to sem ti
želel reči.
… pesem, h kateri se je vredno vračati;)))
čestitke in lep pozdrav,
koni
Lepa ljubezenska pesem, z majhnimi trzljaji in dvomi in uvidi o pomembnosti skoraj neopaznih reči ... čestitke,
Ana
Prevzela me je, čestitke, S
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jan Perko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!