Prav rad bi videl jo,

cvetlico, ki brsti in se prebuja,

ki diši tako brezupno,

sredi delujoče sugestije,

tista je določena,

tista rase poleg trafo-postaje,

ki sem jo drznil obhoditi,

da rodila,

da izplodila,

da vse čebele prepodila,

bi, bi, bi,

z mešanico,

sladko, mastno in lepljivo,

ko na ljubi kruhek mažem med sladak,

medek, sladki med čebel,

s toplega me kavča vzel,

tista pa čebela,

v brezupu zabrnela,

kakor dedkova mašina,

ki deluje kakor klina,

v brezupu,

v precepu,

dedek moj se je spremenil,

v hišo vrnil,

se prevrnil,

šel je,

rekel: "Poslušajte!"

jaz in ti in on v bližini,

in čebele priletele,

v dioksidu zoglenele,

tri čebele, prva, druga,

in prerokba 7-ih dni,

med po bradi se cedi,

v medu je kar dosti strupa,

v medu polno je obupa,

ga odstavim na polico,

ga predlagam reciklaži,

nogo dvignem k ekscelenci,

ji zavruskam prav hudobno,

pol znerviran´ga telesa,

tri čebelice z drevesa,

na moj talar priletele,

tri čebelice vesele,

prva hitro zabrnela,

da močno jo je ščemela,

druga tiho šepetala,

da se s prstkom je mencala,

tretja pa je le ihtela,

vsa brez upanja čebela,

da je nikdar ni ščemela,

da je nikdar ni srbela,

da ji druga je čebela,

rožico na hitro vzela,

rožica je skrvavela,

v ubup je šla čebela.

mladi umetnik