Zajček pred mano skoči prek debel in vej dreves,
z lopate, ki škrtajoče prereže glisto. Oster vonj
brnje širi nosnice in misli. Kdo sem, ki se videvam
v spominih iz vseh perspektiv?
                                  Morebiti sem le tulpa
(sprulpa), ki jo je iz-mislil nek zblojen bonec
v višavah Himalaje ali še višje kje, od koder
zre na ta siromašen svet tehnologij,
                                               ki žre boga-
                                                           tega človeka,
da se ne zna več umiriti, ne zna zadihati tako,
da bi rogovja demonov, ki ga napadajo,
postala spet veje
                   nedolžnih dreves,
kjer zajčki svetlobe plešejo ples.

Tomaž Mahkovic