Ob ponedeljkih parkiram na Ulici stare pravde. Malo čez poldne. Takrat je vedno tam. Sedi ob pločniku na nizki betonski škarpi. S hrbtom se naslanja na železno ograjo. Na glavi ima črno pleteno kapo z velikim cofom. Oblečena je v ponošeno obleko. Sprano majico bolj kot obleko. Razpotegnjena ji sega čez kolena. Povrh ima staro volneno jopo. Noge so gole. Otekle so in nabrekle. Modro vijoličaste barve. Obuta je v natikače. Pred njo na asfaltu pločnika leži kot v culo zavezana siva plastična vreča. Ob sebi, na škarpi, ima še eno. Na njej manjši nahrbtnik. Tam, na njeni desni, sloni leskova palica. Pravzaprav zvita veja. Služi v oporo njenemu težkemu telesu. Ob drugem robu pločnika stoji parkomat.

novčič milosti -

sramujem se dežele

brezdomstva pravde

nemesis