Lebdeči svet – minljivi svet – nesvet.

Sona Jobarteh svojo glasbo kleklja,
pravi Patricija nekega večera, ko sam
pomislim: tudi vegani se žro med sabo.
Zreva v monitor, ki zamenjuje ekran.

Dekle na moškem WC-ju objema školjko.
Temina noči: vijolična + indigo. Blisk.
Iz pajčevine zgodovine Patrička: Ostani
tiho na mojih ustih. Molčiva. Ostanem.

Zatem vstanem, Homo laptopicus, in grem
scat. Mema (sistem kulturnih in podobnih
vrednot) me kljuva v zatilje. Otresam si ud.
Ustvarjanje prostora v prostoru časovnih zank.

∞ ∞ ∞ ∞ ∞∞ ∞ ∞ ∞∞ ∞ ∞ ∞ ∞∞ ∞ ∞
Lebdeči svet – minljivi svet – nesvet.
Vsak strok še ne pridela strokovnjaka.
∞ ∞ ∞ ∞ ∞∞ ∞ ∞ ∞∞ ∞ ∞ ∞ ∞∞ ∞ ∞

Imitatio. Ščepereč vrabec, vrešče kaže
sonožke zavaljeni  mački za šipo, da ji
oči skačejo iz jamic, a se dela kao ništa
nije bilo in glumi gljivu i pravi se glup/a.

Za avionom med mrežaste oblake zapluje
čaplja čapljasta. Na šipi okna rosa srka
izjave radia: Manjkalo mu ni ničesar, razen
topline in pozornosti. U, jebenti! Slabi časi.

Slabi časi so dobri časi za močne. Pajade.
Sem oblak drobcev nečesa napaberkovanega,
a znanstvenike še vedno zanima, kdaj je
neživa narava oživela, a vse še kar živi dalje.

Le privezani imajo dobre zveze. Kajneda!?
Vedno sem na neki mikroskopski ravni,
ne glede na to, kako velik se sebi zdim.
Pogled mi pritegujejo sence in odsevi.

Luna visi v praznini gagatne noči. Spenjeno
morje. Štropot kapelj. Greva vsaksebi, sešita
z ljubeznijo v siamska dvojčka. Takšna sva.
Sedaj. Odsev preteklosti. Senca v prihodnosti.

Lebdeči svet – minljivi svet – nesvet.
                                                           In midva.

Tomaž Mahkovic