Pesem se me je dotaknila, morda le nekaj drobnarij:

steze mi zmanjkuje

in nobena luč se skozi oblak

ne ukrade  (zlije, prikrade?)

le tvoj dih

mi še kodra vodo (to poveš že v naslovu)

in oči

ki vidijo odznotraj

ne morem se sestaviti

iz sposojenih nasmehov

preveč sneži

preveč je kopastih oblakov

ječanja

zlomnjenih vej

preveč

nocojšne kaplje so obležale

in v vezenini sanj

je ostalo veliko prostora

veliko hrepenenj

štiriperesnih deteljic

ki jim je bil v barvi življenja

bil odtrgan zven

Premisli in če želiš, popravi,

lp, Ana

pozdravljena Ana sem popravila kar si mi nakazala 

in hvala ti za to

lp, M

Kot variacija na Prešernovega Orglarja (zaradi začetka pesmi), prestavljena v današnji čas, v prvo osebo in notranje doživljanje tesnobe, osamljenosti, čestitke,

Ana

hvala Ana za komentar in podčrtanje in za pazljivo sledenje vsemu kar se še nasmeti

lp, M