Spet je vrba razpustila svoje kodraste lase
in pramene razprostrla, daleč sežejo od nje.
Na vseh laskih, kakor cvetje, nežen puhek je pognal.
Jata ptic je priletela nanje, daleč iz višav.

Pod to vrbo, kot pod streho, stara mizica stoji,
poleg majhna, bela klopca. Na njej babica sedi.
Sivi so lasje že njeni, a bistro gledajo oči,
tiho vrbo opazuje, se spominja svojih dni.

Hitro teče čas brstenja, vse se s Časom spremeni.
Letni časi pa hitijo in vsak po svoje zadiši.
Vsak je lep v svojem cvetju, nekaj svojega deli.
A najlepša je pomlad, ko svet dehti, cveti, živi!

alineja