nisem nekaj dober. preveč
unikolor. zadihan po
pet minut seksa. a vendar,
čvrst v lažeh.

včeraj sem jokal vesolje. energija
je butala iz kože in paranoja
iztisnila maso iz gravitacije.

saj ne razumem kako deluje,
ali kaj pomeni. znanstveniki
pač nekaj bluzijo. verjetno
si pol stvari namislijo.

saj vendar, znanost je samo nove
vrste religija, a ne? rabiš
vero, da sprejmeš. ja.
s tem lahko živim.
(nekateri drugi pač morajo)

solze niso dobra dieta. zato
multiverz nima čustev. le
kako zelo boli supernova?
kakšna agonija je obstajati
milijarde let?

kaj je prednost večnosti,
pravzaprav?

in kolikor razumem, niti wi-fi
tam ne vleče.

eh, dolgčas.

veliko boljše se je končati.

zakaj torej jočem?
ker je egotistično?
ker čutim?
iz užitka?

niti ne vem.

je pa dober občutek žalovati.
zato me afterlife skrbi.

skrbi me tudi snovalec le-tega.

ta dizajner je zajebal marsikaj,
če vzamemo edini vzorec, ki
ga imamo – Zemljo.

kar se mene tiče, mu tudi
arhitektura poživljenja ni
najbolje uspela.

najbolj me moti, da ne bom
mogel sikati vsem vernikom:

ej, vidiš, ničesar ni!

mogoče zato jočem.
še enkrat bom zgrešil priliko,
da bi imel zadnjo besedo.

mogoče zato pišem?

ne, seveda ne.
pišem, ker moram.

kako klišejsko.
zaleti se nekam,
resno.

naprimerjanez