Ko sežem z roko v novi dan,

se dotaknem jutra

nasičenega z nejasnim hrepenenjem,

ki me napolni in mi usmerja korak

in je motor mojega dne.

In ko s prsti začutim prvi mrak,

me prevzame malodušje

neizpolnjenega koprnenja,

saj ostajam lačna

na mestu cepetajoč.

Ko v tihi noči sanjam jutrišnji dan,

se odlušči breme dne kot skorja z debla.

Znova se z upanjem in hrepenenjem,

a še  ranljivejša in lažja

v novi dan zbudim.

berni