Telo in glavo odneslo v globel,

kjer dolgo taval sem,

izmučen, ranjen, zlomljen,

izhoda ne vidél,

zato s Hadom se zadel.

Težki časi te razorožé

orožja uporabljati znal ne,

kako posthumno se živi, 

mi odkriti ni.

Življenje je sinusoida,

mar usoda res obstaja,

kreniti s poti,

počel grešne sem stvari.

Dve leti na tleh, 

bilo je težko,

vedno verjel,

da bolje mi bo. 

Svež um, agilno telo,

brezno zapustil,

počasi, tihô.

Hvala globinam, temí,

naučile veliko me reči,

orožje zdaj pripravljeno je,

v toku čaka, skriva zobe.

Počasi plezam,

opiram, na svetel se bor,

do polnih pljuč,

LE GOR IN GOR.

Virusolog