V neznanem prostoru sem natančno štel do 5200,

ob meni priljubljena slika,

vejica,

za to vejico dve decimalki,

3 in 8,

enomestno število,

mavrično število,

kontinentalno,

konfidentalno,

maskularno,

ob maskularnosti nepopisan list,

nepopisan seznam,

številke,

zraven njih pa najljubši koledar,

številke,

nedelje,

prazniki,

poleg praznikov prazna skodelica kave,

ki me spominja na šlogarico,

ki je prosila miloščiine,

jaz pa brez milosti,

brez denarja,

brez denarja v prepolni denarnici,

na bančnem računu,

poleg njega pa nepopisan list življenja,

opozorila,

opomini,

decimalke,

poleg njih pa počena konzerva,

počena,

iz dneva v dan počena,

počena in likvidna,

likvidna in solidna,

zraven pa prazen kozarec vode,

vode,

poleg nje prikazen,

prikazen brez decimalk,

saj namreč ne znam šteti,

čeprav štejem,

štejem decimalke,

pet,

tisoč,

dvesto,

enomestno število,

zraven pa želja po šlogarici,

na štoparici brez kazalcev,

tekom dneva brez žaljivk,

brez besed in brez mozoljev,

jaz pa štejem,

da pozabim kavno usedlino,

željo,

duhovnost in nepopisan list,

pred obličjem,

pred dvoličjem,

pred udarcem,

šlogarica,

vbogajme,

komarji in muhe,

bogastvo v denarnici,

zlato,

priznanja,

diplome,

želje po šloganju,

brez števil,

brez upanja,

tu je le stara šlogarica in njena želja,

moja želja po miloščini,

po milosti in nemilosti.

mladi umetnik