Vječnost prolazi od našega
zajedničkog putovanja
a mi nadneseni
nad neusklađenost
s kojom se mimoilaze
tvoje pletenice razigrane
i moja ožujska popodneva
puna sunca i kasnoga snijega
nikad preplašeni
nikad sami
Netko uvijek proziva
blijeda lica, grlimo se
šumskim rukama kad ozelene
prividno iščezavajući
dok pališ svijeću
dok ja ronim pipcima
razmrvljene zemlje
u mutni pejzaž
svitanja
Čarobno napisano. Prelijepo. Zadivljen sam tvojim izričajem i raznježen ljepotom jezika i pejzažima koje nudi.
Živio mi Mirko dragi!
Lp Saša
Hvala ti lijepa prijatelju.
Nigdje te nema, Salke...!
lpm
Mirko, bio sam bez interneta.
Lp Saša
Ko se pesniška duša razpjeva takrat v besednjaku ni več besed, ki bi nahranile lačne duše, a takrat nastopaš, ko zmanjka besed v imenu poezije, lahko samo ti.
tomi, lijepo je pročitati ovakav komentar. Hvala najljepše.
Ugodan dan,
Mirko
Nevidna snov, ki izrašča iz občutja bližine, ki je (nekoč) obstajala, naredi pokrajino, ki jo opazuje p.s., skrivnostno, lepo in ranljivo ... čestitke,
Ana
Čestitam ti Mirko za poetsko djelo jako vrijedno i zanimljivo.
Lijep pozdrav i dan želim tebi i tvojima,
Saša
Hvala, Ana.
Čast mi je.
lp, mirkopopović
Hvala ti, Saša.
Živio mi, prijatelju !!!
lp, mirkop
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!