Ljubim,

kadar te začutim na konicah prstov

in se pomlad zbudi

v nemi obljubi jutrišnjega.

Ljubim

kadar se beseda zatakne na robu

zvezka in tam obstane

dokler je po naključju ne zapaziš.

Ljubim

neodločnost v tvojem nasmehu

poznopopoldanske zvoke čričkov

tenko nit nepovedanega.

Ljubim

kadar postajaš jaz in jaz postajam ti,

kadar se ubrano dihanje prevesi v pesem

in svet je otrok, ki se v njej rodi.

 Ljubim

 nepogojno, čeprav enkrat zadnjič.

In ljubim solzo, kadar zdrkne po licu

saj vem, da te bo(m) vzela s seboj.

Morda v večnost?

Maja Munih