V pomiti posodi,
na pometenem dvorišču,
na pomitem stopnišču,
v čistem stranišču,
v moževih zlikanih srajcah,
v otroških lepo zloženih majicah,
v na tenko olupljenem krompirju,
v pograbljenem senu,
med prebranim fižolom,
med perilom, opranim s pervolom,
v neredu v hčerini sobi,
v sinovi domači nalogi,
v skodelici obrnjene kave,
v košenju trave,
v peki božične potice,
med zrnjem za premražene ptice

išče pozabljeno srečo.

Zvečer prižge svečo, 
željna njegove ljubezni,
dotika roke, objema, pohvale,
rada bi vedela, da zanj še je,
rada bi slišala, da jo ima rad,
da je videl, da se trudi.

On pa gleda televizijo,
s pivom v roki, 
Dnevnik, Preverjeno, Odmeve,
jezen bruha besede o zaroti,
politiki, kritiki, mistiki,
krivici, levici, desnici,
mafiji, goljufiji, pedofiliji,
korupciji, policiji, koaliciji.

Utrujen in slep od gneva,
naveličan vsega že od popoldneva,
ob pozni uri končno
zasmrči na sedežni garnituri,
kupljeni v Rutarju na obroke,
ona pa bere nasvete v duhovni literaturi, 
in on gre končno spat
in se dela, 
da spet ne ve,
da ga ona čaka in

išče pozabljeno srečo.

Preden tudi ona ob njem zaspi, se spomni,
da je pozabila pred hišo odnesti
vrečo z embalažo,
jutri odpeljejo smeti.

Potem posluša dež, ki zunaj prši,
obraz si namaže z nivea kremo,
potem še ona končno zaspi
in tudi jutri in vedno znova

išče pozabljeno srečo, 

ki več je ni.

Aleksandra Marijanović