Ne gre samo za sram.
Ne gre samo za bes.

Kot pes, ki raztrga tujo
goloto, sva se lotila
drug drugega kosti.

In jih na koncu zakopala,
kjer jih ni mogoče najti.

Brez da pretrgaš popkovino
z Drugim, ki ga veže nate.

Ko enkrat to storiš,
se prej voljno telo
spremeni v truplo.

In namesto strasti
iz duplin oči zrejo črvi.

Ki slejko prej pojejo
enost dveh teles, ki se
naenkrat ne poznata več.

Možnost za nov začetek?
Je to tokraj ali onkraj njega?

Je mrk, ki nikoli ne izgine.
Mrk sveta. Mrk vesolja.
Mrk Stvarjenja. Kiks Boga.
Ki z najinimi delci se igra.

In jih sestavlja v nekaj,
česar morda nikoli ni bilo.
Čeprav je kdaj hotelo biti.

Nekoč. Tako davno,
da je njegovo srce
premajhno za mikroskop.

In pretanko za odrešitev.

Srce, ki ne dela več.
Mrtva igrača. Clockwork
orange. Razparana ali
prepikana punčka iz cunj.
Ki je ostala na kosovcu.

In je nihče ne bo vzel v roke.
In ji zatisnil izpraskanih oči.

Končala bo, kjer sva midva.

Na robu neuresničenih začetkov.