Zoprno zvoni budilka,
ko se spomnim, da je Cilka
včeraj mi prinesla kavo.
Tisto črno turško, pravo.
Medtem ko zeham, premišljujem,
se zaspano pretegujem,
ob štedilniku slonim.
Danes prav nič ne hitim,
ker kava se počasi kuha.
Ni to kakšna modna muha.
Ljubeče džezvo dam na plato
in popravim si copato.
Ta čas, da voda je zavrela,
sem si prav potiho pela.
Zdaj dodam sladkorja žličko
in se stegnem na poličko.
Pokrovček prav previdno dvignem,
z nosom sem in tja pomignem
in ko mešam temeljito,
se okrog ozrem prikrito,
če vonj, ki nežno nos mi boža,
slučajno ni prebudil moža
in namesto v miru spiti,
jo bom morala deliti.
Kavo spretno zlijem v lonček,
zažarim tako kot sonček,
pa ker sem po srcu mila,
je bom nekaj zanj pustila.
Srknem in zaprem oči.
Za trenutek se mi zdi,
kot da bi življenje pila,
nov pomen sveta odkrila...

Persefonia