Toplar

Ob robu polja toplar sameva. 

Pod njim že dolgo nihče ne prepeva. 

Nikogar ni, ki bi še ličkal v noč, 

spravil seno in odšel vriskajoč. 

 

So otroške se igre drugam preselile,

stare ljubezni se v senu izgubile. 

Škripajoč les pa sanja o dneh,

ko v dežju pod njim odmeval je smeh. 

 

Kaj res vse to odšlo je vnemar?

Izgubil namen je, a ostaja mu čar. 

Žal mi je, da ni nikogar več tu. 

Naenkrat med škarniki slišim: “Hu-hu.”

Persefonia

Komentiranje je zaprto!

Persefonia
Napisal/a: Persefonia

Pesmi

  • 10. 09. 2019 ob 11:43
  • Prebrano 63 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica