nad rojstvom

Medtem ko postaja človek, 

se vitice spomina ovijajo

okoli zarodka nožnih prstov

in tečejo, drvijo s sloni ponoči

 

kot zvezda tisočletja,

ki se postarano dviguje

iz naročij vesolja,

kot mleko usahle krave,

z usti mačehe zajeto

v edino kapljo,

 

se roka, ki ni roka,

steguje v vlažno sled

in boža,

boža mehkobo sklepa,

skupaj z dnevom,

ki jagodno odteka,

s travo v močvirju,

z ločili povednega sveta,

z najvišjim tonom plastičnih rib,

 

se nadaljuje v postanek

sredi luže,

ki ne ve,

če je začetek

ali šele konec.

 

*

 

Medtem ko postaja človek,

zunanji svet zavzdihne

in zašepeta o njem,

ki prihaja zagotovo

kot dež skozi razprta sonca,

 

ki je ritem vsemu

in vse je ritem njemu,

ki je spev oddaljenih mostov

in let padajočih ptic,

 

ki je zastava države brez ljudi

in ljudi brez države,

ki je on, ona, ono

sebi in šepetavem svetu,

ki ne ve,

če je opora

ali samo maska.

 

*

 

Medtem ko postaja človek,

raste.

Raste v sebe in naprej,

raste v najmanjše

in tako velike,

da so komaj vidni,

raste v želje in kesanje,

raste v brezroki objem.

 

Ko vse zaspi

in je obzorje belo od teme,

še vedno raste,

raste v bedo, ruševine,

raste v korak,

 

ki zastane in prisluhne,

raste v širino dlani,

ki prestreza vodo,

raste do nohtov,

ki tuleče kopljejo izvir,

 

medtem ko svet tiho

in nevedno

gloda svojo zavest,

mlado in tako zelo staro.

 

*

 

 

Medtem ko postaja človek, 

se luknja povečuje,

v njem postave

v dolgih sivih obrazih,

z dolgimi sivimi očmi,

brez korenin,

 

kot plazeče skice,

kot nedokončani zametki,

bahavo krilijo

z nedokončanimi kraki

in s požrtimi glasovi.

 

V sencah brez vratu

zamira topel glas,

kositrni težaki

kričijo rezka povelja

v težko kositrno nebo.

 

Malo pred razpokom luknje

skozi okostja kreatur

prepeva nedokončan veter.

 

 

*

 

 

Medtem ko postaja človek,

sreča nasprotni breg,

ki ga zavoha

in on zavoha njega,

in tako se vohata,

nerojena,

neurejena,

dva nečloveka,

 

vsak s svojimi zajetji

in mini svetom v sebi,

oba tekoča

kot trava v ciklonu,

oba tresoča

kot drevo sredi reke,

začudena,

nejeverna,

 

oba hkrati,

obotavljivo

in nezaupljivo,

premakneta

mezinec

drug proti drugemu

 

in ga upogneta v krik.

 

*

 

Medtem ko postaja človek, 

se nekje zunaj,

v kriku zabrisane slike,

sredi obljubljene zemlje,

zbudi

najmanjše seme,

 

raztegne

skoraj nevidne roke,

se dotakne

skoraj nevidnega obraza

in skoraj nevidno

 

Okoli njega

v oglatih kovinskih ovojnicah

spijo zavrta semena

in sanjajo

o zarjavelem soncu,

 

on pa počasi,

da ne zmoti sna,

s svojo budnostjo

premakne

največjo skalo

in jo skotali

 

*

 

Medtem ko postaja človek, 

teče, hodi in pada,

se smeje, vzklika,

govori

nesmiselne besede,

piše pesmi in eseje,

poljublja podplate

tistim ob njem

in posekanim drevesom,

 

kriči, da bo še dan,

da se bo še vnelo,

da se bomo gledali

brez steklenih oči,

da bodo zoreli

dotiki prstnih blazinic,

 

in prime skalo,

ki se kotali navkreber,

velikansko skalo

brez velikih besed,

in jo vrže

na kup

starega železa,

ki še steguje

stare antene,

 

in svetloba začne tleti,

in tli.

 

*

 

Medtem ko postaja človek, 

se nekje

odlomi gnil

majav zob,

roka seže globoko,

izvleče ostanke,

poboža,

zaceli

in človek zapluje

na odprto morje.  

Vesna Šare

Ana Porenta

urednica

Poslano:
16. 09. 2019 ob 18:58
Spremenjeno:
16. 09. 2019 ob 18:59

Nenavaden cikel pesmi nad rojstvom (ko je že bitje, a se še oblikuje - tako ga dojemam) nas popelje v palete postajanja, ki se zdijo tako zaporedne kot hkratne ... da se na koncu vprašamo, je samo zob (gnili, simbolni) tisti, ki omogoča izplutje, ne, seveda, saj je tu roka (pomoč), ki ga izdre ... navdihujoče, čestitke,

Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Vesna Šare
Napisal/a: Vesna Šare

Pesmi

  • 09. 09. 2019 ob 16:39
  • Prebrano 118 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica