No, pa se mi je zgodilo. Prav tisto, česar sem se po tihem najbolj bala.

Ja, tako je to, da človeške strasti (beri zasvojenost)

vedno premagajo zdravo pamet.
Mene z veliko uspešnostjo zasvaja bela smrt (sladkor).

Zadnja leta pa tudi pisanje in objave napisanega. Posledica je
(roko na srce, le zakaj bi se sprenevedala?),  

firbec, kakšna  bo reakcija na objavljeno (saj zato pa pišem, da še kdo prebere kar imam povedati);

in gobarjenje.
 
Tako se v soboto, kljub delu, ki ga ponavadi postorim ta dan, nisem mogla zadržati doma in sem se, z mojo zvesto spremljevalko psičko Lili, odpeljala proti Dobrči.
In, smuk v gmajno. Kar nekaj časa sem lazila sem in tja, gob pa nikjer.

Končno naletim na nekaj lisičk in v vsej strašni zagnanosti stopim ... malo pregloboko ...in se znajdem v mahu in listju.

"O šit, padla sem" pomislim, skobacam se na noge, obenem pa čutim, da mi desna roka ne funkcionira kot prej. Nekam nemočna visi ob telesu in kar naenkrat ne morem pobrati lisičk, ki se mi nasmihajo v parobku.

Preštejem jih pa. Točno pet jih je. Na, pa sem vedno mislila, da je petka moja srečna številka (tudi s številkami sem zasvojena in s sudokujem ...)

Gozd po deževju
v mokrem podrastju krilca
rumenih lisičk.

triglav