Bogato nebo

oči gledajo v zvezde

tiho upajo

___________________________

V noči kjer na nebu ni zvezd ne verjamem v zemeljske čudeže

(odkrito tudi kadar je nebo polno zvezd mislim enako).

A zdi se mi tako dober občutek v nekaj verjeti, da se sama sebi

naredim naivno in še kar si nekaj zaželim. Ne oblek, ne zlata,

ne hiše in ne denarja, preprosto samo da bi mi dnevi tekli

v sreči, ki v sebi nima psovk in ne pesti. To niso velike želje,

a če si zaželim samo miru, potem mi to pomeni veliko.

Jutro v katerem na tiho upam mi pušča zaprta usta,

nekako kličem tišino, vsaj ne vznemirjam velikih živali

in se ne kregam s stvarstvom.

Ja, morda pa le verjamem v zvezde ali še boljše v upanje,

ker brez njega bi bil svet še bolj krut in boleč.

Počasi padem v sanje, v njih je vse mogoče,

tudi drugačne poti in velika sreča.

IŽ-lev