Mislim sem pustila, da hodijo razoglave
nisem dovolila. Pustila sem jih
slepe.
je pritekla ena, ki se je množila. Topla. Za razpotjem.
Zlila se je z dežjem. Smejala
sem se. Smejala. A smeh je šel le skozi
usta.
Še zdaj slišim drva v kaminu, pokajo,
ko se ohlajajo. Še vedno
čutim trske v dlaneh. In jeklo v petah,
Izgorevam, a se ne ogrejem. Le
včasih, ko sem sama s sabo sama, slišim
da strmiva v isto pordelo luno.
Včasih. In
potem pišem. Toplo pišem. Na ohlajen papir.
Pesem, ki se prelevi v poetološko, čeprav je globoko eksistencialna in ganljiva, čestitke,
Ana
Mene si tudi ganila s pesmijo.
Lep pozdrav Lidija, Salke
Li, k podčrtanki ti iskreno čestitam. Z ganljivo pesmijo si mi ob večkratnem branju omogočila, da tudi " … sama s sabo sama, slišim nek šepet …"
Z lepimi pozdravi,
koni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: li
- 31. 08. 2019 ob 20:32
- Prebrano 842 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 211.71