NA STANSTEDU JE GNEČA ...

Na Stanstedu je gneča, pravijo, in potem gre gospa

kar prek vrste. Invalid, so rekli, to lahko razumem, 

tudi mene peljejo, še pred pomladjo bom na National

Expressu in potem se lahko zgodi karkoli. Brskam

po žepih, da bi kaj prigriznil, a vse so mi vzeli že v

Ljubljani. Bojijo se, da bi v Marsu bil eksploziv. Nisem

se obril, tudi to je verjetno faktor. Nosim kratek plašč, 

kaj je pod njim. Pravijo, da sem aseksualen, torej

verjetno nič zanimivega. Domovino sem zapustil

pred kratkim, nocoj ... Kdaj se vrnete, gospod? Se 

vrnem? To je zanimivo vprašanje. Skušal sem začeti

s Heideggrom, a mož nima časa, upa, da bo doma še

pred eno zjutraj. Nisem Holmes, a po zapestju ugotovim,

da ima štiri otroke z dvema soprogama, in da se po

prvi ločitvi boji druge. Ljubljana je daleč, uro in pol

zamude smo imeli, tik pred pristankom smo s pipci,

ki so nam jih dali na letalu, rezali stansteško meglo.

»Nikar se ne bojte,« pomirjujoče nadaljuje pilot, ko

zadenemo v drug megleni oblak, »samo ponovite, kar 

smo vas naučili nekaj minut poprej!« Smo v

montypythonovski sceni? Se je Cleese spet ločil in

potrebuje denar? Peljite me vendar prek vrste, tele

tekoče stopnice so smrt za cerebralca, a ne dam se,

z močjo misli jih ustavim in ustavi se tudi vrsta. Tudi

avtobus nima namena takoj odpeljati. Prvi sedeži niso

več prosti, soproga s prosečim pogledom izposluje 

dva bolj v sredini in ničesar ne rečem, dovolj besed

je bilo že na poti. Zbogom, lepote tvoje, Slovenija,

ki so odkod? se je spraševal Marjan Stare v tistem 

besedilu, zbogom Alfi, ki si pel refren. Še enkrat 

zbogom Alfi, ki na veselicah še vedno poješ ta 

refren. (Kje sva se že prvič srečala z Alfijem, ne bo

se me spomnil, ampak bilo je jeseni 1997, ko sem

prišel živet v Maribor ... Nekje pri pošti, po naključju,

a povedal sem mu, da poznam Ota Pestnerja! Ahaaa!

Nato je pozabil.) Snemite prosim kapo, gospod. In kaj,

če je ne? Streljanje, gospod. Vse to z nasmeškom, tudi 

jaz nisem hotel izzivati. Kapo sem snel, še vedno imam 

toliko las, da mi ni nerodno tu pa tam oponašati

Elvisa. Osebno, gospod. Ja ja, seveda. Welcome to

England, sir!Pa fanfare? Pa kraljičin blagoslov? Ah,

spelji se, (e/i)migrant, spet z nasmeškom. Seveda, 

seveda, kaj pa, vrsta za menoj je neskončna: verjetno

kje še kak Slovenec, Španci, Turki, Grki, i komadić

mesa pliva u grahu ...To je torej Kanaan, zamrmram,

ko s soprogo sediva na avtobusu in smo že nekje v

predmestju Londona. Tu nekje blizu je torej umrl

Mojzes, še preden je videl vse to ... 

 

 

Matej Krajnc

Ana Porenta

urednica

Poslano:
02. 09. 2019 ob 18:10

Čakanje in toliko potovanj; od filozofije do glasbe in spet nazaj, vrste pa, ki se množijo iz različnih razlogov, postajajo izenačene (e/i migranti) ... in tudi možnost ali volja za vrnitev nedoločna - pesem, ki v enem potovanju zaobjame vsa ... čestitke,

Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Matej Krajnc
Napisal/a: Matej Krajnc

Pesmi

  • 30. 08. 2019 ob 20:25
  • Prebrano 544 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 155
  • Število ocen: 5

Zastavica