Na Stanstedu je gneča, pravijo, in potem gre gospa
kar prek vrste. Invalid, so rekli, to lahko razumem,
tudi mene peljejo, še pred pomladjo bom na National
Expressu in potem se lahko zgodi karkoli. Brskam
po žepih, da bi kaj prigriznil, a vse so mi vzeli že v
Ljubljani. Bojijo se, da bi v Marsu bil eksploziv. Nisem
se obril, tudi to je verjetno faktor. Nosim kratek plašč,
kaj je pod njim. Pravijo, da sem aseksualen, torej
verjetno nič zanimivega. Domovino sem zapustil
pred kratkim, nocoj ... Kdaj se vrnete, gospod? Se
vrnem? To je zanimivo vprašanje. Skušal sem začeti
s Heideggrom, a mož nima časa, upa, da bo doma še
pred eno zjutraj. Nisem Holmes, a po zapestju ugotovim,
da ima štiri otroke z dvema soprogama, in da se po
prvi ločitvi boji druge. Ljubljana je daleč, uro in pol
zamude smo imeli, tik pred pristankom smo s pipci,
ki so nam jih dali na letalu, rezali stansteško meglo.
»Nikar se ne bojte,« pomirjujoče nadaljuje pilot, ko
zadenemo v drug megleni oblak, »samo ponovite, kar
smo vas naučili nekaj minut poprej!« Smo v
montypythonovski sceni? Se je Cleese spet ločil in
potrebuje denar? Peljite me vendar prek vrste, tele
tekoče stopnice so smrt za cerebralca, a ne dam se,
z močjo misli jih ustavim in ustavi se tudi vrsta. Tudi
avtobus nima namena takoj odpeljati. Prvi sedeži niso
več prosti, soproga s prosečim pogledom izposluje
dva bolj v sredini in ničesar ne rečem, dovolj besed
je bilo že na poti. Zbogom, lepote tvoje, Slovenija,
ki so odkod? se je spraševal Marjan Stare v tistem
besedilu, zbogom Alfi, ki si pel refren. Še enkrat
zbogom Alfi, ki na veselicah še vedno poješ ta
refren. (Kje sva se že prvič srečala z Alfijem, ne bo
se me spomnil, ampak bilo je jeseni 1997, ko sem
prišel živet v Maribor ... Nekje pri pošti, po naključju,
a povedal sem mu, da poznam Ota Pestnerja! Ahaaa!
Nato je pozabil.) Snemite prosim kapo, gospod. In kaj,
če je ne? Streljanje, gospod. Vse to z nasmeškom, tudi
jaz nisem hotel izzivati. Kapo sem snel, še vedno imam
toliko las, da mi ni nerodno tu pa tam oponašati
Elvisa. Osebno, gospod. Ja ja, seveda. Welcome to
England, sir!Pa fanfare? Pa kraljičin blagoslov? Ah,
spelji se, (e/i)migrant, spet z nasmeškom. Seveda,
seveda, kaj pa, vrsta za menoj je neskončna: verjetno
kje še kak Slovenec, Španci, Turki, Grki, i komadić
mesa pliva u grahu ...To je torej Kanaan, zamrmram,
ko s soprogo sediva na avtobusu in smo že nekje v
predmestju Londona. Tu nekje blizu je torej umrl
Mojzes, še preden je videl vse to ...
Čakanje in toliko potovanj; od filozofije do glasbe in spet nazaj, vrste pa, ki se množijo iz različnih razlogov, postajajo izenačene (e/i migranti) ... in tudi možnost ali volja za vrnitev nedoločna - pesem, ki v enem potovanju zaobjame vsa ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krajnc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!