Prihajale so tiho kot srne,

sedaj so popolnoma udomačene.

Všeč jim je, se kar množijo.

Ne čutim, ko plešejo

v globine in širine.

Sumim, da sproti pobirajo

izgubljene spomine.

Tu in tam jih pogladijo kaplje radosti,

in  zapojejo z vilami življenja.

Gledam svoj odsev.

Razleza se po gladini vode,

ki jih briše.

A brez njih več nisem jaz.

Dvignem pogled

in si tiho zamrmram,

kje ste moje stezice ...

nada pecavar