Temo noči barvajo glasovi škržatov.

Bledikasta luna se smeji vse manj,

zamišljeno riše pajčevinaste obrise.

Po steni se počasi premika drobna pika.

Mogoče še kaj ulovi.

Martinček, ki je kot slika negiben,

še vedno leži na držalu brisače.

Sem ogledalo, ki odbija moč noči.

Topa praznina se plazi kot stekla lisica.

Nevidno, neslišno se skrije v drobovje,

kjer počasi kosa in liže kri.

Zjutraj sem preluknjana kot kvačkan prt.

A vem, da ne bom ničesar krasila.

nada pecavar