V PREGREŠNI OBLEKI IN
ČRNIH ŠKORNJIH
Sedim ob Ljubljanici na kavi.
Vsak dan ob desetih se pojavi.
Ne vidi me, ne ve mojega imena.
Od daleč opazujem
to nebeško bitje z drugega planeta.
V rdeči plašč odeta,
črni škornji, vrtoglavi,
zlata torbica na rami,
z aktovko v desni roki,
vsaki dan po isti poti.
Blažena si med ženàmi,
v prekrasni tej opravi.
Črnomodri so lasje,
v soncu lesketajo se.
Rdeče ustnice opojne,
njene barve so popolne.
Stopa nežno, kot da lebdi,
a odločno, da razoroži
vsakogar, ki drzne si,
da angela ogovori.
Vsako nedeljo pozvoni na vratih.
Vstopi,
komaj kaj spregovori.
V roko vrečko ji podam,
jo stisne v tresočo pest,
da začuti tisti gram,
ki narekuje vsak nje dan.
V drugi roki je denar,
zloži ga v mojo dlan.
Ob Ljubljanici na kavi
listam jutranje novice.
Pogled obstane
na speči lepotici
v rdeči obleki,
obuta v škornje črne,
se nikoli več ne vrne,
ker preveč je vzela.
V soboto zazvoni na vratih.
Vstopi
svetlolaska, zlatolaska,
z modrimi očmi,
v cvetlično beli oblekici,
ki pregrešno odkriva,
nežno skriva
telo dišeče,
njene bisere svetleče.
Nedolžna, srčna, mila
spet prišla je po zdravila,
po tisti grenàk temni gram,
ki polepša ji vsak dan.
Z zavitkom v roki odhiti,
v tiho noč se izgubi.
kdo bi vedel ... a zginejo angeli zaradi grama
... zaradi žalosti?
ali kot reče Zlatko Blažič ... nekatere ljudi preprosto privlačijo tragične romance.
Gram žalosti za overdose ne bo dovolj, gram nečesa kislega po okusu in navidez temnega pa lahko prav hitro povzroči predoziranje. In smrt.
Tragična romanca? Hmmm.... v jemanju prepovedanih drog ne vidim nič romantičnega.
Nečesa kislega? Tudi heroin vmešavaš s citronko.. na cesti danes najdeš marsikaj. Ne ubijajo droge. Ubijajo razlogi za konzum le-teh. Obup, nemoč, žalost pa so vedno prisotne. Nažalost so uživalci ravno tisti, ki so bili v preteklosti zlorabljeni, zaničevani in preprosto iščejo mir. Poznam te stvari od malih nog, veliko odvisnikov sem v življenju spoznala, eden od njih je bil moj brat, moj bivši fant, nekaj prijateljev, še sama sem bila v tem.. in če bi vprašala Blažiča, zakaj je on jemal, bi bil odgovor ta... všeč mu je bila ta nevarnost, tragika. Kar zelo dobro opiše v svoji knjigi "Zgodovina moje heroinske odvisnosti" ... Psihologija človeka je pač ena kompleksna stvar.. in pretresli bi te razlogi zakaj vse nekdo pade v tako brezno. Preveč molčimo o tem.
Všeč mi je, da o tem pišeš.
Lep pozdrav!
Imaš prav. Za uživanjem ( prepovedanih) psihoaktivnih substanc (PAS) se pogosto skrivajo bolečina, nemoč, travma. Žal mi je, da si to izkusila na lastni koži, prav tako da so se s tem spopadali tudi tvoji najbližji, najboljši prijatelji in partner. Vesela sem, da si se rešila tega pekla, in verjamem, da se tja ne vrneš več. Imaš prav; tej temi je posvečeno premalo pozornosti. V šolah se izobraževanje na to temo izključno usmerja na same substance - kako izgledajo, na kakšen način se jih jemlje , - s psihološke plati pa niti besede o vzrokih, pač pa o posledicah jemanja. Problem torej rešujemo na samem koncu procesa. Vstopna točka je na cilju.
Blažiča in njegove knjige ne poznam. Količine, barve in okusa posameznih drog tudi ne, sicer pa v pesmi izhajam iz okolja, kjer živim, kjer opioidna kriza traja že leta in kjer se bolečine zdravijo s predpisovanjem opioidov.
Čustev in kominkacije ni. Denar, obleka. a nič globjega, nobenih vrednot. Droge in druge PAS ne izbirajo. Tudi najbolj ugledna gospoda leta in leta funkcionira izrecno z rednim jemanjem opioidov. Kar pa ne more trajati večno; pogosto izgubijo bitko še preden padejo iz svojega stanu, kar razbija stereotip narkomanov klošarjev in samo še poglablja krizo.
Hvala za tvoj komentar.
Lepo te pozdravljam, Tanja
M
Odlično si napisala, zelo realno.
Farmacija je itak največji diler ...
Hvala za tvoj odgovor!
Želim ti vse dobro, ter veliko uspeha, poguma in zadovoljstva ob pisanju.
Srčni pozdrav,
Joana
Lahkotnost (verzov) bolečih ubodov (temnega) sveta ...
Čestitke!
Lp, Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TanjaT
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!