Nekoč potrosi me, kot se danes trosim svetu,
ne pusti me ujete v delu človeka.
Pusti me, da me nosita veter in gora,
pusti, da padem na tla, ko sonce pripeka.

Ob vsakem hlastanju po svobodi bom s tabo,
ob plitkem dihanju, ko v tebi bo mir.
Ni najlepše, ko dihaš nekoga, ki ga ljubiš?
Opora bom tvoja, ko boš čutil prezir.

Vrnila se bom tja, od koder prihajam,
v zemljo, v svet, v breztežen nič.
In čakala nate, da bova nekoč zopet plesala,
izgubljena bo dvojina edini ostali še kič.

margarina