Ko te resnično pogrešam,
mi je tvoja mrtva prisotnost
kakor platno, na katero rišem
svojo dvojno ali trojno smrt.

Dvojno za tebe in za mene.
Trojno za otroke, ki kličejo
zaman po najini skupni biti.

Nikakor ni dovolj že rojstvo,
rodiš se vsak dan in umiraš
na obali večera kot trot po
orgiji čebel, dokler ne izgineš
na senčno stran svetlobe,
nekam tja, od koder ni nihče
nazaj več živ prišel, da izpove.

Včasih je dovolj že samo ime,
da prikliče nazaj spomin na
prapozabo rojstva iz enega
počela, tako kot sva se midva
včasih imela, danes ni več tako.

Ko te resnično želim, okamnim
v svojih vedno napetih modih in
postanem morda tvoj kamniti
gost, pijavke pletejo nit do srca.

Ko ga dosežejo, ga pokrijejo
s pletenino bolečine, ki prav
mehko, a natančno žge, dokler
se ne vname najin poraz kot
papir in pogoltne nenasitne črke.

Ko te resnično hočem pozabiti,
zbrišem tvoj obraz z ogledala
svoje biti, ki ne zre več vate,
ampak znova bolšči v temo sebe.

Tam noter ne boš nič našel, Vid,
me trese mati, poglej okoli sebe,
zunaj mene nič ni, mati, niti tebe.

Zunaj bom našel pozunanjenega
Boga, ki se igra s kockami sveta,in
jih vstavlja kot puzle v sliko vesolja.

Tako kot jaz sestavljam tebe iz
črepinj najinega odnosa, kot nekaj,
kar sem ljubil in razbil, v mozaik
zgrešenega poljuba na obraz neba.

Šele v sebi bom našel tebe, draga,
brskal bom po sebi, čeprav tam ni
nič, vidnega očesu, pijavka se zažre
v moj vrat in hoče mi ljubezen izsesat.

A ljubezen pripada vsem, dokler ne
zaidem za lastno fiktivnostjo, v nekaj,
kar se sveti od pripadnosti bivanju,
tudi če je tema naravno okolje lova.

Zdaj pa mi dovoli, da osedlam svojega
konja, in končno odidem stran iz tvojega
sveta, v nekaj, kar lahko potipam in
okušam, ker se mi scela daje, kot
maziljeno telo posvečenega sinu Očeta.

Do takrat pa ne pozabi, da sva povezana
s popkovino treh otrok, ki naju božajo
v zagrobni temi in čakajo na čudež,
da obudi ali mumificira truplo najinih let.

Tudi če to naposled zgori, kot autodafe,
sva se postavila onstran telesa v nekaj,
kar je podobno prebeglim duhovom na
drugo stran človeškega tkiva, ki pa tukaj
in zdaj ni resnična, saj te že dolgo ni več.

Tukaj.

Ob meni.

Moja draga.

Pusti me,
da grem,
moja pot
gre naprej.

Šele smrt nas popelje v življenje.
Šele bolečina me osvobodi vsega,
kar boli, da bi lahko spet našel željo.

Ki si ti.

Moj ljubi Vid,
ki si ti.

In prav nihče drug.

Počasi.

Tudi čas za
samooploditev
bo nastopil.

Do takrat pa
pazi, da ne ugasne
Bog na tvoji dlani.

Ki hoče še.
Čeprav vsi vemo,
da zadostuje že
enkrat, ostalo je
že dolgo odveč.