V sanjah me obiskuje deklica,
ki jo je strah zapisati vse tisto,
česar ne bo nikoli izvedela.

Pod svojimi prhutajočimi trepalnicami
skriva vlažne in pronicljive poglede,
pod nemirnim lasiščem
pa svoja koničasta ušesa,
s katerimi se ob večerih
(kot mlada, razvajena psica)
vročično drgne
ob sivolasa mnenja
vsakdanjih ljudi.

Ima dolge, koščene in lepljive prste,
s katerimi vsako noč boža in nadleguje
hripav in otožen lunin obraz.

Kadar spi,
se v njenem mednožju
zbudijo globoki črni tolmuni,
v katerih pa ni ničesar.

Le okoren bel labod
s svojim mesnatim jezikom
plaho nagovarja in oblizuje
njihovo krvavo, utripajoče ostenje.

Dani Bedrač