ko olupiš belo skorjo
sem pod njo temna
sokovi meze kakor solze
ker ne greš globje
tam sem spet svetla
kakor vsako drevo
vsaka breza
na robu tajge
ob kateri Kosta sanja Katarino
ona sanja Alekseja
Ana sanja z odprtimi očmi

v veje se ulovijo
slike pustih step

tečejo vame
se cedijo skozi oči
ki čakajo na srečanje v belini

na obronkih
kjer je zapadel sneg
breze niso vidne

dokler jim ne slečeš
čipkastega negližeja
in ne ozdraviš
od soka bele sredice

v katero potoneš

pi - irena p.