Razrahljana v lepoti prebujajoče se pomladi
se bela odeja snega
nežno izmika
prstom predrznega sonca.

Odkod ivje v srcu, večni nomad?
Pokrpaj vendar svoj šotor
in zapoj svojim nestrpnim konjem
pesem o zelenih, vznemirjenih uzdah!

Ne odlašaj v minevanju
in naj te od drzne pomladne poti
ne odvrne turobna slutnja
razžarjenega, peščenega obzorja.

Bodi studenčnica,
ki v ranjeno peno krvi
prinaša hladen veter odpuščanja!

Ko bo mimo tvoje poslednje poletje,
bo prišla nagajiva jesen
- tista rjava, spogledljiva starka -
in pogasila tvoje nemirno ognjišče
z belim, zamolklo pojočim dežjem.

Takrat ji povej,
da si s svojim usnjenim obrazom
in s svobodnim, čeprav prebičanim srcem
ljubil lahkotno spreminjanje
letnih časov.

Dani Bedrač