Jaz pa ne vem, kako zibati to tvoje zvirajoče se telo.
Moja jeza je naredila okop okoli otroka v belem.
Glej, kot svetinjo drži v drobnih dlaneh bolečino
in čaka, kdaj jo bo smel občutiti.
Je ranjena košuta v gozdu moj oče, moj sin,
moj brat ali prazen posmeh poželenju?
Se trop mrtvih volčjih senc prenaša skozi rod
ob vsakem novem rojstvu?
Matere sveta se trdijo v željo,
da bi kdaj pozabljene od sebe obstale
v blagem trenutku okamenelosti. 
Njihovi zadnji pogledi bodo odšli z nepresahljivo krivdo.
Še prej pa bo vse drugo.
Nanizano v neskončno žebranje molitev sredi valov.

Polona Campolunghi Pegan