KAKO JE MOGOČE

Topim se v bledo sivomodrem somraku.

Še včeraj sem se dotikala zadovoljstva,

danes se pod prsti nabira mrtvilo.

Medel glas je izgubil žar,

vrtinči se v daljavo,

v  neulovljivo,

nerazločni odmevi polzijo skozi mene.

Misli so namnožene svetlo zelene kobilice,

ki skačejo po črni luknji.

 

V labirintu spomina najdem samo drobtinice.

Sem ujetnik izgubljenega časa,

stegujem se za migetajočim odsevom na gladini vode,

ki ga zaman skušam ujeti v porozne dlani.

 

Sem mar vonjala le všečne vonje

in so se drugi potrpežljivo gostili

pa se sedaj,

kot meglen pajčolan s svinčeno obrobo,

pritajeno plazijo vame?

 




 




 

nada pecavar

Komentiranje je zaprto!

nada pecavar
Napisal/a: nada pecavar

Pesmi

  • 22. 08. 2019 ob 11:19
  • Prebrano 68 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica