Topim se v bledo sivomodrem somraku.

Še včeraj sem se dotikala zadovoljstva,

danes se pod prsti nabira mrtvilo.

Medel glas je izgubil žar,

vrtinči se v daljavo,

v  neulovljivo,

nerazločni odmevi polzijo skozi mene.

Misli so namnožene svetlo zelene kobilice,

ki skačejo po črni luknji.

V labirintu spomina najdem samo drobtinice.

Sem ujetnik izgubljenega časa,

stegujem se za migetajočim odsevom na gladini vode,

ki ga zaman skušam ujeti v porozne dlani.

Sem mar vonjala le všečne vonje

in so se drugi potrpežljivo gostili

pa se sedaj,

kot meglen pajčolan s svinčeno obrobo,

pritajeno plazijo vame?

nada pecavar