ROGOVILA

Neslišnost je zlitje

Če si barka se zliješ z vetrom

Če si val obliješ kamen

Če si šum se širiš

vse do konca valov

do konca sape

Rogovila

ostanek telesa nekega drevesa

zapičena obrnjeno v prod

je simbol

je negibnost

ki miri valove in odloča

o šumu in neslišnosti

Povsod so

v obale pripete

kot prsti ki tipajo

rahlo nagnjeni nad gladino

usmerjajo veter

kam naj trosi sledi šumov

Kamenje se valovom upira

v sebi nosi ulit zapis

naj omejuje morje

Sicer bi se morje

kot nezadržen šum

razlilo čez pobočja z žitom

Skupaj bi valovala neslišnost in

žito bi bilo modro

A ker so kamni in rogovile

žita valovijo z vetrom

tistim ki ga šum preliva

čez skalnate branike

In barke morejo

zlite z valovi

jadrati neslišno

Milan Novak

Ana Porenta

urednica

Poslano:
22. 08. 2019 ob 08:18

Lepe podobe in pesniško razmišljanje o pomenu rogovil in sploh o sopostavljenosti naravnih pojavov in stvari v harmonično celoto ... čestitke,

Ana

Zastavica

Milan Novak

Poslano:
25. 08. 2019 ob 12:42

Hvaležen za pozornost, ki si jo namenila mojim razmišljanjem, Ana.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Milan Novak
Napisal/a: Milan Novak

Pesmi

  • 18. 08. 2019 ob 14:34
  • Prebrano 370 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 300.64
  • Število ocen: 12

Zastavica