Za vse vas,

ki je negotova pot postala zanka smrti

in vas je nemo prekrila gladina.

Počasi briše grozo nemoči,

v visoke valove skriva

krike nemih usen,

spomine prosojne kože.

Po morskem dnu s travami vijugajo

pajčevine nedoživetega.

V noči polne lune plešem z vami.

Tam doli, v globini tišine in miru,

glas riše kristalno mavrico za vse pozabljene,

ki so jim dnevi le izvotljene oči.

nada pecavar