Z obrazom ležiš v suhi, prašni zemlji,
sledovi solz namakajo njen prah kot dež.
Veter ti nosi pesek v oči. Skeli, boli.
Vstati moraš, čutiš. A kako, ne veš.

Udarci toče puščajo na tebi trdo sled,
kot bi te z bičem kdo udarjal.
Kot bil bi od boga in vseh ljudi preklet,
pa si le človek, ki pod bremenom je omagal.

Ko misliš si, da je že konec, da si mrtev,
začutiš na ramenu toplo, nežno dlan.
Narahlo solze ti obriše, trdno te prime za roko
z nasmehom svojim ti povrne ugaslo iskrico v oko.

alineja