forma.134
smrt je
otročja,
če čas za igro
cvrči naivno,
ko mamila
srečujejo teater.
človek ne ve
kako se sprostiti
v bolečini,
življenje je zanj
delo,
samota izcedek
šibkih nesreč.
ko si sam,
presenečenja
diktirajo karmo.
ko si sam,
minimalni vpogled
raste v gigantskega.
res je, množina
je
objekt potrebe,
ampak tolažba osame
je
apetit, ki
dominira
po nesmrtnem.
* " apetit po nesmrtnem ", neustavljivo ga imam...
čestitke.*
Večina 'pesnikov' čuti ta apetit, ja ... redki ga razumejo. Ni toliko romantični vzgib lepega, kot grob in robusten potisk nujnega. Ampak ... to ni zmeraj tisto, kar se ceni :(.
seveda sem prebrala, zmeraj preberem
preseneča, DJ :) zakaj ti je toliko do tega, da se ceni...ko pa so kupci tako zelo različni ;)
ja, no, pa itak,je fanj, če se komu dopadeš - čeprav gre bolj zato, da se nekdo najde v tvojem oblaku - kakšen se in potem imaš nenadoma zrcalo, do kje si se dvignil
rast pa mora biti, kajne
Sploh se ne gre 'zate' ali 'zase', ampak da postaneš nek okvir, ki se ga ne uteleša kot 'moj' ali 'tvoj' ali 'njihov' ali 'naš' ali itd. :P
Ampak ... ustvarjaš iz nekega okvirja?
Všeč mi je ta gigantskost ... morda le na koncu:
ampak tolažba osame
je, kjer apetit, ki dominira
po nesmrtnem
dominira.
Kaj meniš?
Lp, Ana
Hvala, sem fiksiral.
Dvojina, ednina - kot vse in nič - pesem se uspešno napenja med skrajnostima ne da bi počila, čestitke,
Ana
Pomoje nic od tega. Huala vseeno :).
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: naprimerjanez
- 14. 08. 2019 ob 14:02
- Prebrano 598 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 164.22
- Število ocen: 6